52 idej, ki so spremenile svet - 19. Socialna država
Model zagotavljanja je temelj mnogih sodobnih držav
Mati iz Londona, ki je leta 1946 zbirala družinski dodatek v Stratfordu
Topical Press Agency/Getty Images
V tej seriji The Week obravnava ideje in inovacije, ki so trajno spremenile naš pogled na svet. Ta teden je v središču pozornosti socialna država:
Socialna država v 60 sekundah
Socialna država je koncept vlade, v katerem ima država ali mreža socialnih institucij osrednjo vlogo pri varovanju in spodbujanju ekonomske in socialne blaginje svojih državljanov.
Temelji na načelih enakih možnosti, prerazporeditvi bogastva in javni odgovornosti, da poskrbi za tiste, ki si sami ne morejo zagotoviti.
V socialni državi obvezno socialno zavarovanje - na primer plačila nacionalnega zavarovanja v Združenem kraljestvu - prevzame vlada in se uporablja za zagotavljanje ugodnosti osebam in družinam v obdobjih največje potrebe, pravi Enciklopedija Britannica .
Osebna obdavčitev se lahko šteje tudi za vidik socialne države, ko se zbran denar uporablja za spodbujanje socialne pravičnosti in enakosti ter za financiranje politik, ki so skladne s filozofijo socialne države.
Izobraževanje, zdravstvo in stanovanja, ki jih zagotavlja država, prav tako spadajo v področje socialne države.
Nekatere vlade se strinjajo z vidiki socialne države s pridržki in spremembami. Številne države na primer dajejo svojim državljanom ugodnosti in brezplačno izobraževanje, le malo jih ponuja daljnosežno prerazporeditev bogastva.
Eden ključnih izzivov socialne države je določiti raven ponudbe, ki bi jo država lahko in bi morala ponuditi, ter financiranje te ponudbe.
Kako se je razvilo?
Ideja socialne države v neki obliki obstaja že tisočletja. Indijski cesar Ashoka, ki je vladal skoraj vsej indijski podcelini od 268 do 232 pr.n.št., je bil verjetno prvi suveren na svetu, ki je vzpostavil socialno državo, pravi The Independent .
Rimska republika je v svoje prakse sprejela tudi elemente socialne države, saj je ponudila programe subvencioniranja hrane in vode, subvencionirano ali brezplačno zdravstveno varstvo za revne ter državne pokojnine, dodaja ekonomski možganski center. Econ+ .
Moderno socialno državo je v cesarski Nemčiji v 1880-ih prvi ustanovil Otto von Bismarck, ki je želel razširiti privilegije premožnejših na navadne Nemce.
Približno ob istem času je nastala švicarska socialna država, ki je vključevala osnovno šolstvo in stanovanja za otroke in starejše.
V Združenem kraljestvu je bila socialna država uvedena kot odgovor na Beveridgeovo poročilo iz leta 1942, ki je izpostavilo široko razširjeno revščino med delavskimi razredi in priporočilo sistem dajatev, ki ga vodi vlada, za podporo državljanom od zibelke do groba.
Laburisti so na splošnih volitvah leta 1945 prepričljivo zmagali z obljubo, da bodo uveljavili priporočila poročila.
Med letoma 1945 in 1951 sta premier Clement Attlee in ministrica za zdravje Aneurin Nye Bevan naredila korenite spremembe v državni ureditvi v Veliki Britaniji in Severni Irski.
Laburisti so nacionalizirali premogovniško industrijo, železnice, javne službe in celo Bank of England, da bi zagotovili svojo politiko ustvarjanja socialne države za vse.
Butlerjev zakon iz leta 1944, zakon o družinskem dodatku iz leta 1945, zakon o nacionalnem zavarovanju iz leta 1946 in zakon o nacionalnem zdravju iz leta 1948 so bili zakonodajni temelji socialne države, ki v Združenem kraljestvu obstaja še danes.
Uvedeni so bili dodatki za izobraževanje, zdravstveno varstvo, za primer brezposelnosti in bolezni, financirani s prerazporeditvijo obdavčitve in podprti z zakonodajo, ki povečuje regulacijo industrije, hrane in stanovanj.
Kako je spremenila svet?
Ustanovitev socialne države je vzpostavila izhodiščno raven sprejemljive ponudbe, kar pomeni, da država še danes zagotavlja ključne storitve, kot je zdravstvo, kljub splošnemu premiku k manjši pomoči države.
Preprosto povedano, socialna država je zagotovila osnovni standard zagotavljanja za ljudi, ki si sami ne morejo preskrbeti. V Združenem kraljestvu ostajajo storitve, vključno z izobraževanjem in zdravjem, brezplačne, plačila dajatev pa so na voljo tistim, ki nimajo plače ali imajo nizke plače.
Emperični dokazi kažejo, da socialni prispevki znatno zmanjšujejo revščino v državah, kjer zagotavljanje socialne države znaša vsaj 20 % BDP.
Toda z naraščajočim in starajočim se svetovnim prebivalstvom je socialna država pritiskala tudi na državne blagajne. V zapiskih britanskega ministrstva za delo in pokojnine, ki so pricurljali leta 2014, so naraščajoči stroški prejemkov opisani kot eno največjih fiskalnih tveganj, s katerimi se trenutno sooča vlada.
